MNOŽIČNO  ZA  KONEC PRVEGA DELA SEZONE

Koronarno društvo Ilirska Bistrica vsako leto ob zaključku spomladanskega dela vseživljenjske rehabilitacijske telesne vadbe organizira poletni društveni pohod po znanih krajih v domači občini. Pohod vedno obogatimo z družabnim srečanjem  članstva in prijateljev. Letos je bilo to devetič.  Pohod po vaseh Kočanije z družabnim srečanjem  smo organizirali v soboto, 6. junija, tako  da smo lahko istočasno obeležili tudi  spominski dan občine oziroma se spomnili našega občinskega praznika – 4. junija.

Več kot 85 se nas je zbralo tisto jutro  pred Osnovno šolo  Podgora, izpolnili smo vprašalnike o zdravstvenem stanju kot je bilo priporočeno od zdravstvenih oblasti, si izmerili telesno temperaturo, si razkužili roke, se ogreli s priložnostno telovadbo ter krenili na pot. Najprej so nas pozdravljali radovedni vaščani Kuteževega, saj tako dolge kolone pohodnikov v rdečih majicah in s posebnim logotipom že dolgo niso spremljali  po njihovi vasi. Čez dobro uro smo bili že v Podgrajah in se že nekoliko zadihani vzpenjali na hrib  nad vasjo, kjer stoji župnijska cerkev Karmeličanske Matere Božje. Ogledali smo si notranjost cerkve, ki jo krasijo freske in podobe slikarja Toneta Kralja ter prisluhnili zanimivi predstavitvi župnije, cerkve in Karmeličanskega reda pa tudi pričevanju o žalostnem dogodku iz maja 1944, ko je nemška kazenska ekspedicija v celoti požgala vasi Podgraje in Kuteževo. Takrat je pogorelo tudi župnišče in vsi cerkveni arhivi. O tragediji priča  urejena in negovana  grobnica NOB, ki stoji  v neposredni bližini župnijske cerkve.

O vsem tem je imel veliko povedati tamkajšnji župnik g. Peter Pipan, ki je prišel službovat  v Podgraje že davnega leta 1992.

Izpred cerkve nam je pogled segel po celotni dolini gornjega dela reke Reke, na Hrvaško in po vsej prelepi dolini Kočanije, ki jo zaokrožajo vasi Kuteževo, Podgraje, Zabiče in Trpčane. Tu je bil tudi najlepši položaj za dobro spominsko fotografijo.

Sredi vroče sobote smo se pred poldnevom spustili skozi vas Podgraje po prečni cesti nazaj do "Betule" oziroma naše začetne lokacije. Šoferji so prevzeli svoje bencinske konjičke, ostali pa smo pot nadaljevali peš še do Trpčan, kjer smo v Baru Kočanija  imeli topel obrok in zelo pričakovano družabno srečanje. Po daljšem času, ko smo zaradi korona virusne epidemije  ostali brez osebnih stikov, se je kar prileglo prijetno kramljanje,  sicer na varni razdalji, a vseeno iz oči v oči. Ni čudno, da je trajalo in trajalo. Dogovorili smo se še za nove jesenske aktivnosti in se veseli ter širokih ust odpravljali v sobotni popoldan. Še vreme nam je bilo naklonjeno.